Premik flote že dopoldne po kavi.

Veter ugodn in barka spet lepo zapluje proti Šibeniku z povprečno hitrostjo med 7-8 vozli. Tokrat sta za razliko odprta o ba jadra saj piha močneje in v pravo smer. Na poti seveda spet sledi nekaj “regat”, izid pa je spet isti.

Mimo trdnjave se zapluje v kanal proti Šibeniku. Spotoma pa ogled vsega, kar je ostalo od vojske (bunkarjev, do hangarjev, tunelov v hrib itd.). Vse je še tu.

Vežemo se na rivi, kjer nam pomaga presenetljivo prijazen mornar (smo res na Hrvaškem?), ter še cena je vredu. Sonce nas kuha mi pa se obračamo ko čevapčiči in gremo v prvo gostilni na nekaj hladnega. In ja kaj ko jo ravno zapirajo (sredi popoldneva), nič zato gremo pa k sosedu. Po ohladitvi pa sledi ogled terena, srne so kvalitetno rejene, znamenitosti dovolj in pa še žurk bo tudi kar nekaj. Ob prvi največji katedrali so že postavljali oder za večer Salse, bila je prava zabava le nihče izmed nas plesati ne za. Nič zato po vročem soncu se sprehodimo še do samostanov, vrta in pa tudi najvišja točka je šibeniški grad (kakšen razgled).  V samostanu nas sprejme prijazna nuna, ki ve kako gre politika po svetu, kako delujejo narodi v Afriki, nazadje pa se še na gradbeništvo kar spozna, tako, da debata in ogled prostorov sploh nista ovira. Če je bil to miren ogled za dušo, je ogled srednjeveških mučilnih naprav muka za želodec. Iščemo tudi komarnike za Lewmar okna, pa še približka temu ne dobimo in spet boj z komarji, ki jih imamo počasi dovolj. Večerja v centru mesta, kjer hrano nosijo z neznane lokacije, a je vseeno dobra. Nazaj grede do barke nekaj glasbe na poti in pa trampolin za najmlajšega člana.

Končno se kuhanje neha, saj gre tudi Sonce za obzorje in končno malo hladu, da se vsaj nekako spi.

Kruh in kava, standard vsakega jutra. Vendar to danes, popestri poroka po vaškem običaju (pojejo, se vozijo z ribiško ladjo itd.)

Nekaj čarterjev že izpluje, mi se poslovimo od slovenskih sosedov in odrinemo. Veter spet v pravo smer in ravno prav močan, da odpremo jadro takoj ko je kurz pravi. Izabela nas do cilja pelje s povprečno hitrostjo barke med 7-8 vozli, tako, da smo hitro na cilju.

Vmes pa ležanje, hrana in poziranje xc-50. Seveda imamo srečo, da nismo kitolovka saj srečamo tudi Greenpeace-ovce z njihovo jadrnico. Čudno, da so zašli tako visoko v jadran, si pravimo.

Pa kaj, sedaj ko nas ne lovijo, se pa še v morje lahko vržemo in pogledamo, če je vse ok.

V kaprijah se privežemo na bojo, valovi nas malo gujsajo, saj piha. Uspešno se privežemo in spet deluje naravna klima v barki. Opazujemo še ostale in njihovih nekaj neuspehov z privezovanjem na bojo (pravijo, da je smeh pol zdravja). In že odrinemo s čolnom na obalo, zaželimo si pico in jo po obisku kapele in srečanju slovencev (jih je pomoje več kot domačinov, takih, ki imajo tu hiše) tudi dobimo. Ah ja kdo drug si še zaželi pico na morju, zato je tudi okus temu podoben in ni kaj preveč dobra, ampak želja je le želja.  Sledi sprehod do romantičnega bara na plaži odmaknjenega od centra vasi in spanje.

Čez noč pa pogajanje in straženje komarjev.

Na Molatu gremo po naročen kruh, ker ga drugače ni za kupiti nas le tao čaka.

Na kavo se ne gre saj so komarji napdli, da so noge še čisto rdeče in popikane.

Sledi Zajtrk in odhod. Veter je ugoden in spet v pravo smer. Komaj izplujemo, že gre v isto smer tudi nova Bavaria 45. Piha od 15-20 vozlov. Rečemo si zakaj pa ne bi malo tekmovali in regata se res začne. Brez večjih naprezanj z naše strani in nekaj naprezanja na oni barki, se oboji poženemo umirjeno novim dogodivščinam naproti. Nekaj milj peljemo eden za drugim (Bavaria za nami) in bolj ko nas poizkušajo ujeto manj jim uspeva. Kaj bi šele bil , če bi mi to resno vzeli. Spet se izkaže lupina barke Y37, ki je v hitrosti konkurenčna tudi nekaj metrov daljšim barkam.

Ko pa se dirka zaključi in gre vsak po svoje, tudi veter pojenja in spet je v igri Izabela. Kaj bi mi brez tega jadra v Jadranu. Večino časa pride še kako prav, namesto motoriranja.

Prihod v Iž se začne z kopanjem in nekaj čiščenja barke pod vodo. Voda je odlična in prav paše v taki vročini.

Nato pa privez v marini, ravno  v največjem navalu. Ampak vse vredu in super se vežemo. Gremo na kavo in čakamo da imamo na obeh straneh barki, saj so čarterji počeli vse samo merkali niso nič. Po nekaj odrinjenih barkah končno pride jahta polske registracije in približno enako dolga. Ja kaj ko niso bili bolaki, še sreča. Bila sta dva zelo prijazna slovenska mlada para. Takoj steče debata in odpravimo se na večerjo. Spet odlična večerja v Galiji, žurka na trgu in spat.