Kot obljubljeno pojemo zajtrk in poberemo sovaščane, da se spije kava na barki. Ribiča na obali se razveselita kozarča in kave, gospe pa prav tako.

Pa sledi oločitev, če gremo ven ali ne. Seveda gremo, kaj pa drugega in že zajadramo proti Molatu. V štartu sta oba jadra odprta, kmalu pa veter pojenja in spet se odpre Izabela, ki nas popelje do cilja z malo vetra.

Med plovbo bolj ko ne poležavanje, nekaj sončenja in namakanja.

Na cilj prispemo popoldne in vse boje so še proste, tako, da se lahko vežemo na tisto, ki je malo v zavetrju.

Vmes je bilo še nekaj pogovorov z Viviano po VHF in pravijo, da so že blizu Salija na Dugem otoku.

Zakuri se žar in vsega hitro zmanjka, nato sledi kopanje in kava na obali. Z obale se kaj kmalu vrnemo vsi popikani od komarjev. Glavni fotograv pa naredi še nekaj slik za dokumentacijo dogodkov. 

Trenutno pa urejanje bloga in kuhanje na vročini, dogaja se bolj malo in še posadka je bolj tiha in mirna.

Dež, dež in spet dž takoj po zajtrku. Seveda se del posadke odloči rentati motor in iti v Mali Lošinj na kavo.  Kaj kmalu pa marinero začne vse barke pojati ven češ, da bo na večer močna burja. Ven nas poja že zjutraj, zato se ne damo in v miru se spije kava, v dežju pa z modro Vespo nazaj do barke, pogledak kakšna je situacija. Zaenkrat vse vredu. Zato še obisk edinega dobrega sladoleda tam (pa še ta je Ledo v kepicah), nato pa odrinemo.

Odrine pa  seveda v smeri vetra in to je malo nazaj v Jadriščico. Tam smo že poznani, zato se tudi sidrati ni težko, čisto v notranjosti se skrijemo pred burjo, ki naj bi pihala. Seveda nam takoj z obale mahajo sovaščani in obisk je tako nujen. Začne se kozarček ali dva in debata hitro steče. Ko se vse pomeni in zmeni se odpravimo nazaj na barko, kjer zaspimo kot ubiti. Celo noč prijetno pihlja čez barko, tako, da nekaj komarjev kar odnese.

Od vetra pa je čez noč bolj malo, saj v takih razsežnostih zaradi katerih smo morali iz Lošinja ne.

Ustane se že zgodaj, vrže se sosede iz postelje in se gre po hrvaški uri ob 9:00 če most.

Ah ja krožimo v dežju pred mostom mi in še nekaj bark in kot ponavadi ima most zamudo.

Ko se most začne odpirati nam gospot živčno maha in piska, a kaj moremo čez pol odprt most pač ne gre v enem kosu.

Gremo čez in proti vetru do velega lošinja, kjer se vežemo na rivo, kjer je na eni strani Ferreti 76 na  drugi pa turistična ladja z dolgim kljunom. Ja nič sej smo s hribov in se zbašemo brez praske v prostor ki je krajši od naše barke. Še malo privežemo, da se ne premikamo preveč. da slučajno ne opraskamo barke.

Jest se spravimo v sosednjo gostilno in spet odlično jemo. Ko dobimo sladico pa sledi presenečenje, peš se pojavi posadka Viviane. Po pol drugo urni poti jim prav prija malo počitka in nekaj tekočine. naroči se odojek za kasneje. Vmes pa še malo okoli na sladoled.

Že se bliža finale in zato nazaj v gostilno na meso in pred TV. Vmes pa je bilo še nekaj kopanja. Neznano zakaj so bili vsi v tej gostilni za Argentino , zmagali pa so seveda naši.  Celotna ekipa ni gledale cele tekme, saj jo je nekaj že peš odšlo proti Malem Lošinju v trdi temi. In spet je na vrsti spanje do jutra.