Category DOGODIVŠČINE BETTY-TEAM

Nič zanimivega, ležanje in zaključevanje letošnje etape.

Sledi pospravljanje, obisk Piccolo bara na odlični kavi in sladoled pri Mujotu. Skratka nekaj čiščenja barke in priprave na odhod nazaj v deževno Slovenijo.

Za letos je bilo to to, jutri bomo že doma.

Pa je prišel ta dan. Ob 9:00 za las ujamemo most na Osorju, malo nesramno se vrinemo, ampak kaj češ mesto na rivi je bilo pa le zagotovljeno.

Ko sta obe barki čez, vezani na rivi, se kliče v Jadriščico brez uspeha. Čez par urc pride odgovor, da še vsi spijo in, da zato niso prišli na kavo. Mi popijemo kavo, poližemo sladoled in kupimo sadje, ter kruh. Vmes še nekaj kopanja in odhod. Veter je na tesno v pravo smer, ravno toliko da jadra malo pomagajo oz. nekaj čas acelo jadramo. Sledi ležanje čez kvarner, nekaj fotografiranja Viviane in skratka počivanje. Čez pridemo dokaj hitro in ugotovimo, da je enaka barka kot je naša pa ravno prispela čez Kvarner v nasprotno smer, no ja se bomo pa drugič srečali...

No pa gremo, zbujeni spet brez glavobola na otoku čakamo v gostilni. Jah kaj pa kava ob 8:00 ko se gostilna odpre bo ravno pravšenj začetek dneva.

Vetra ni veliko, pa še tisti je bolj v napačno smer. Še dobro, da ni velika razdalja.  Motor poje, barki pa proti Cresu.

Spretno se izogibata otokom in plitvinam. Med potjo pa zajtrk in veliko tekočine saj je kar vroče. Sledi postanek na kopanje v mrzli vodi. Občutek pa je ravno pravšnji saj zunaj vode piha. Sosedov ribič nalovi rib, ki jih kasneje predelajo v ribjo juho. Par urc plovbe in že smo v stari, dobri Jadriščici . Pade ena sidra za dve barki in že nam z obale mahajo drugi sovaščani. Že pripravljamo motor in izvidnica v prvo gostilno, da vidimo kaj se bo jedlo zvečer...

Hja vreme ga goni a mi imamo potapljanja dovolj če ne bodo jetra šla u mhhh

izplujemo kljub črnemu nebu in po pol ure že bežimo v zavetrje ker postaja pregrdo, ko se malo umiri

gremo na otok ,ki je skrivnost ker če povemo bodo vsi hoteli priti sem in s tem se strinja tudi posadka Viviane

mi pa le nočemo gužve in naj ostane kar tako ker tukaj je ostalo še nekaj tistega jadranskega  božanskega čara.

Kupimo prvo klaso olivnega olja se naročimo na večerjo z tistim ki se ne sme povedat dobimo vino ki smo ga pričakovali

gledamo kako lahko pri sosednji mizi naročijo 14 jastogov in se nekaterim v naši družbi zdi to že malo pretiravanje.

Seveda naše naročanje vina v nedogled pa ni pretiravanje.

Ko psa srat se ta tudi userje in seveda tam kje...

Skradin nam je pustil lepe spomine. zopet se spustimo po kanalu reke krke proti sibeniku cez preliv ante in proti

saliju na dugem otoku ,44 mil dolga pot se začne z gužvo polno čarterjev, ki ne vejo kaj je desno in levo in veter in voda

in seveda prvi dan navdusenje ,ki jim megli predstavo kaj lahko pride in je prislo orkan.

Mi pa smo gledali vremensko napoved in seveda poskušamo čimprej priti bolj na sever in v zavetje

nam ni več do preveč adrenalinskih jadranj po valovih ki jih je Šterk imenoval podivjane kobile.

Kot smo brali je bilo kar pestro.Mi pa veselo dva dni preživeli na saliju v baru in imeli namizni in podmizni potapljaški tečaj (alkoholni)

Šibenik zapuščamo z dokaj lepimi občutki kljub temu da ja to bolj instant turizem.Pot proti Skradinu se začne pod mostom visokim 30 m na naše zadovoljstvo se ravno v tem trenutku z mostu požene korajžna dečva seveda privezana na elastiko. Pot po reki krki navzgor pa je naravnost čudovita ali pa zato ker prvič plujemo po reki soteske in zavoji po katerih je treba pluti so sanjski. priplujemo do jezera Prokljan in seveda probamo vodo ali je se mešana s slano ja takole bi rekli 20-80 za sladko...

Premik flote že dopoldne po kavi.

Veter ugodn in barka spet lepo zapluje proti Šibeniku z povprečno hitrostjo med 7-8 vozli. Tokrat sta za razliko odprta o ba jadra saj piha močneje in v pravo smer. Na poti seveda spet sledi nekaj “regat”, izid pa je spet isti.

Mimo trdnjave se zapluje v kanal proti Šibeniku. Spotoma pa ogled vsega, kar je ostalo od vojske (bunkarjev, do hangarjev, tunelov v hrib itd.). Vse je še tu.

Vežemo se na rivi, kjer nam pomaga presenetljivo prijazen mornar (smo res na Hrvaškem?), ter še cena je vredu. Sonce nas kuha mi pa se obračamo ko čevapčiči in gremo v prvo gostilni na nekaj hladnega. In ja kaj ko jo ravno zapirajo (sredi popoldneva), nič zato gremo pa k sosedu...

Kruh in kava, standard vsakega jutra. Vendar to danes, popestri poroka po vaškem običaju (pojejo, se vozijo z ribiško ladjo itd.)

Nekaj čarterjev že izpluje, mi se poslovimo od slovenskih sosedov in odrinemo. Veter spet v pravo smer in ravno prav močan, da odpremo jadro takoj ko je kurz pravi. Izabela nas do cilja pelje s povprečno hitrostjo barke med 7-8 vozli, tako, da smo hitro na cilju.

Vmes pa ležanje, hrana in poziranje xc-50. Seveda imamo srečo, da nismo kitolovka saj srečamo tudi Greenpeace-ovce z njihovo jadrnico. Čudno, da so zašli tako visoko v jadran, si pravimo.

Pa kaj, sedaj ko nas ne lovijo, se pa še v morje lahko vržemo in pogledamo, če je vse ok.

V kaprijah se privežemo na bojo, valovi nas malo gujsajo, saj piha...

Na Molatu gremo po naročen kruh, ker ga drugače ni za kupiti nas le tao čaka.

Na kavo se ne gre saj so komarji napdli, da so noge še čisto rdeče in popikane.

Sledi Zajtrk in odhod. Veter je ugoden in spet v pravo smer. Komaj izplujemo, že gre v isto smer tudi nova Bavaria 45. Piha od 15-20 vozlov. Rečemo si zakaj pa ne bi malo tekmovali in regata se res začne. Brez večjih naprezanj z naše strani in nekaj naprezanja na oni barki, se oboji poženemo umirjeno novim dogodivščinam naproti. Nekaj milj peljemo eden za drugim (Bavaria za nami) in bolj ko nas poizkušajo ujeto manj jim uspeva. Kaj bi šele bil , če bi mi to resno vzeli. Spet se izkaže lupina barke Y37, ki je v hitrosti konkurenčna tudi nekaj metrov daljšim barkam.

Kot obljubljeno pojemo zajtrk in poberemo sovaščane, da se spije kava na barki. Ribiča na obali se razveselita kozarča in kave, gospe pa prav tako.

Pa sledi oločitev, če gremo ven ali ne. Seveda gremo, kaj pa drugega in že zajadramo proti Molatu. V štartu sta oba jadra odprta, kmalu pa veter pojenja in spet se odpre Izabela, ki nas popelje do cilja z malo vetra.

Med plovbo bolj ko ne poležavanje, nekaj sončenja in namakanja.

Na cilj prispemo popoldne in vse boje so še proste, tako, da se lahko vežemo na tisto, ki je malo v zavetrju.

Vmes je bilo še nekaj pogovorov z Viviano po VHF in pravijo, da so že blizu Salija na Dugem otoku.

Zakuri se žar in vsega hitro zmanjka, nato sledi kopanje in kava na obali...