Za nas vajenih dolgih poti je bila plovba z Iža do Molata pljunek v morje, plujemo v veter in kurimo nafto. Ampak na Molatu nas čaka nekaj znanih slovenskih posadk, tako, da je postanek nujen. Molat nam je bil vedno pri srcu, tako, da to sploh ni bil problem. Ker je posadk veliko, je seveda zalog pijače neomejeno (posledice so jasne). Uspelo nam je prepričati ribiča, da nam je v svoji ribiški koči spekel odlične ribe. Spat gremo, nobeden ne ve kdaj.

Z Žirij izplujemo zgodaj, da na Iž prispemo pred napovedano nevero. Na poti dotočimo še nekaj hrvaške nafte v Zaglavu (cenejše kot v Italiji). Plujemo med Kornati, saj je tam plovba zaradi vetra v nos udobnejša. Prometa je za nas, ki smo bili vajeni na dan srečati eno ali dve jadrnici, tukaj preveč. V marini Iž zasedemo enega zadnjih privezov. Marina je nabito polna, priveze pa imajo očitno tudi tam kjer je samo bitva za privez in ni videti, da bi se barka sploh lahko privezalo (pa se vseeno privežejo normalno kot mi).  Na Ižu je tok luštn, da se moramo zmeraj ustaviti, če je treba ali če ni (hočeste, nočeste,moraste).

Vremenska napoved, da bo tri dni jugo je bila popolnoma napačna. Pihal je severozahodnik, tako, da smo nabijali proti vetru in valovom. Med plovbo smo, mislimo, da srečali morskega psa (ocenite na videu). Da je bil dan popoln nas je pred Žirjami ujela še nevera (urnebes). Med reševanjem genakerja, je le tega odneslo preko dvižnice daleč v vodo. V valovih in vetru smo morali ustaviti še propeler, da ne bi vrvi, ki so bile razmetane po vodi, uničile motorja. Srečo smo imeli, da se ni odprl, saj bi zlomili jambor. Posledice reševanja so vidne na sliki (kapitan 2 žrtvoval del kože). Ker urnebes nikoli ne traja dolgo, smo se nato sidrali v mirnem zalivu na Žirjah. In pospali ko ubiti.