Pri 6 Bf se je pri izplutju z marine spet izkazal propeler saj smo kljub močnem vetru lahko odpeljali čedno. Zunaj pa nas je nadaljnih 15 NM čakalo morje v vsej svoji veličini pri 6 Bf. Naprej pa motoriramo saj je veter ugasnil. Mimo svetilnikov in nekaj sončenju smo zapluli v bližino marine Roccelle Ionice, kjer nas opazijo na Aisu in po VHF postaji vljudno vprašajo, če ostanemo pri njih ali gremo naprej. Spet se za odlično izkaže vsa elektronika, ki so nam jo namontirali Navtronic. Poleg napotkov za vplutje v marino, dobimo še navodila za reševanje jadrnice. Za katerega se po dogovarjanju postopka izkaže, da ga bodo opravili kar sami (pa nič). Vplujemo ponoči s pomočjo bajboata s sosednje jadrnice. Spet Italijani in njihovi ozki vhodi. Privezane na pomol, nas obišče gospod Francesco Lombardo s katerim smo se pogovarjali po VHF . Po plačilu 20 eur  pa CC-kola in nekaj opravkov ko je internet.

Kontakt za privez, medicinsko pomoč, transport itd. v Roccella Ionica:

Francesco Lombardo

Mob.: +39 338 4997392

VHF ch 14

Zjutraj uspešen štart po obisku marketa (ceneje kot pri nas). Tudi Italijani so že poglobljevali , kjer bi imeli dan prej kmalu bližnje srečanje kobilce z  mivko. Sidra pa se je spretno ovila in zataknila v skale tako, da smo spali sigurno.Vetra je za 5 Bf in temu so primerni tudi valovi, na žalost piha rahlo v napačno smer. Seveda je mraz tako, da je kapitan 1 v štumfih. Kljub temu pa je hitrost barke kot ponavadi. Na plovbi s pete na podplat italijanskega škornja, srečamo celo 2 jadrnici in pa po VHF postaji slišimo SOS. Na pol poti smo presegli tudi do sedaj magično mejo, globino 2000 m (2200 m). Na koncu poti se izognemo še zadnjim oviram – ploščadim in se privežemo v yacht clubu. Marinerota zelo prijazna, pa tudi cene so bolj normalne kot na Hrvaškem. Kratek sprehod po mestu, mimo veliko ribarnic in pa na italijansko pico seveda. S polnimi trebuhi pa nazaj spat.

Zjutraj-za dobr začetek smo odšli na jutranjo kavo v betty bar, kjer so nam postregli tudi z izvrstnimi muffini. Brindisi je za naš okus krasna postojanka, tako da se bomo vedno z veseljem vračali. Naša pot se je nadeljevala mimo Otranta, do koder smo jadrali s 4-5Bf, torej s polno brzino proti koncu pete italijanskega škornja. V S.Maria di Leuca smo pripluli ravno med sončnim zahodom. Zaradi neumnih Italijanov smo se sami tik pred zdajci rešili “parkiranja na mivki”. Sidramo se v mirnem zalivu, pred marino, kjer je še 5 ostalih jadrnic in hitro odidemo na obalo, da raziskujemo še celinsko Italijo. “Pričaka” nas odlična večerja, s pogledom na morje, ter italijanska glasba. Vsi trebuhi so polni, jadrnica zasidrana… Lahko noč.